Božično - novoletni turnir v malem nogometu v sodelovanju nogometašev MOM in ZSČ Maribor

V Kranju je 2. decembra potekal božično - novoletni turnir na katerem je zaigrala nogometna ekipa Območnega združenja slovenskih častnikov Maribor. V prilogi so navedeni rezultati in sestava ekipe.

V nadaljevanju zapis poteka priprav na tekmo:

Že na letošnjem tradicionalnem majskem turnirju v Vojašnici generala Maistra v Mariboru, posvečenem zgodovinskim pekrskim dogodkom, smo se z vodstvom, že drugič zapovrstjo  zmagovite ekipe Mestne občine Maribor (skr. MOM) dogovorili, da se pred največjim turnirjem v malem nogometu, ki ga vsako leto v začetku decembra, v Vojašnici Petra Petriča v Kranju organizira MO RS, v novembru ponovno srečamo na prijateljski – trening tekmi. Lokacija je že znana  - telovadnica Gasilske brigade Maribor. Čas je neusmiljen, konec novembra se je približeval, jaz pa sem še vedno sestavljal ekipo. Poiskati sem moral novega vratarja. Zadnji dan pred trening tekmo,  je podal svojo odpoved, za vselej, brez pravega pojasnila, dolgoletni, standardni igralec Andrej Čeh. Da te kap! Ob dogovorjeni 18. uri se je v ponedeljek, 27. novembra na zbornem mestu le zbrala ekipa ZSČ. Mariborčani, na čelu z neutrudnim vodjem ekipe, Miodragom Muratovićem,  so nas že težko čakali. »Dragi prijatelji, po tekmi ste vabljeni med nas, v Pekre«, je bil kratek Miodrag. Povabilo smo z veseljem sprejeli. Ekipi, MOM v značilni rdeči barvi, ZSČ pa tokrat v rezervni – modri, sta športno izmenjali pozdrav, na pobudo njihovega vratarja Aleša Partliča pa z minuto molka počastili spomin na v aprilu preminulega prijatelja in soigralca ekipe ZSČ Borisa Herička.

Postavi: MOM: Aleš Partlič, Franjo Švajger, Stjepan Oreški, Dejan Dušej, Branko Kump in Bojan Fifer, selektor Miodrag Muratović.

In ZSČ: Zlatko Krajnc, kap.,, Zdenko Cehnar, Robert Vesenjak, Boštjan Sakelšek, Esad Pirc in Danilo Štangler.

Naloga sodnika je pripadla meni. Naj predhodno spomnim na lanskoletni trening tekmi na isti lokaciji, prvo smo izgubili s 5 : 1, v drugi pa z zmago 1 : 3 nekoliko izenačili razmerje moči. Pošteno je, da povem, da je ekipa MOM na letošnji tekmi nastopila v nekoliko okrnjeni sestavi. Temu primeren je bil tudi nekoliko rokometni rezultat 5 : 12. (3 :6). Je pa pritrditi, da se je naveza Cehnar, Vesenjak, Pirc in Sakelšek, ob razpoloženem vratarju Krajncu, ki se je hrabro vključeval v skupne akcije, v drugem polčasu dobesedno razigrala. Po ca 45 minutni tekmi športnih duelov se prav nihče ni poškodoval. »Vidimo se v Pekrah, pri Jelki«, je še enkrat zadonelo v slačilnici. V neposredni bližini tamkajšnjega kulturnega doma smo parkirali konjičke. Vodja mariborske ekipe nas je sprejel in popeljal v gostišče, separe sobo, se ve. Pogoščeni, s pijačo in jedačo smo bili kot grški bogovi. Prijateljskim izmenjavam zahvalnih besed ni bilo konca. Tudi o uspehih NK Maribora smo spregovorili in zaželeli vijoličastim uspešno predstavo proti Sevilji v zadnji tekmi Lige prvakov. V en glas je zadonelo :«Maribor!« Čudovit večer je popestril še prihod župana MOM, dr Andreja Fištravca, ki ni mogel brez pohval k sodelovanju z ZSČ in OZSČ Maribor, se ve, tudi na nogometnem področju. Kot vodja ekipe ZSČ  sem se za sodelovanje s prijatelji ekipe MOM in za pogostitev zahvalil tudi županu in dal besedo, da bomo tudi mi kot ekipa prihodnje leto poskrbeli za povratno srečanje in druženje.  Minilo je nekaj dni za relaksacijo in tradicionalna, za nas,  nogometno obarvana sobota, 02. decembra, v Vojašnici Petra Petriča v Kranju, nas je pričakovala. Ponovno smo bili deležni podpore SV, konkretno 72. br. iz Maribora. Še vremenske razmere so bile ugodne. Po običaju smo Štajerci prvi prispeli v tamkajšnjo vojašnico. Do uradnega začetka se je zbralo 8 moštev, ki so stalni udeleženci turnirja. Manjkali sta le ekipi MO Maribor in županov Slovenije. Sledil je postroj ekip v telovadnici vojašnice, pozdrav predstavnikov organizatorja turnirja – Direktorata za obrambne zadeve MO RS, poklon z minuto molka našemu, v aprilu letos preminulemu soigralcu, prijatelju in večkratnemu udeležencu turnirja v kranjski vojašnici, Borisu Heričku, seznanitev s pravili igre in kajpak fotografiranje. Ob 09:10 uri nas je čakala prva tekma, praktično povedano, večni derbi z elitno ekipo MO RS –a. Še dolgo ne bomo pozabili, ko so nas na prvem turnirju pred leti naklestili z 10 :2. Pravi selektorski lisjak, sicer tudi igralec Gerd Műllerjevega kova, major Alen Tkavc, nas je čakal v zasedi. Ekipa ZSČ je nastopila v postavi 1. Andrej Auda, 6. Zdenko Cehnar, 7. Robert Vesenjak, 16. Esad Pirc, 9. Boštjan Sakelšek, 2. Jože Arko, 4. Zlatko Krajnc, kap.  in 3. Danilo Štangler. Ekipa MO RS-a nam je prepustila uvodno iniciativo, najbrž zaradi lanskoletnega ugodnega rezultata, ko smo zmagali po izvajanju kazenskih strelov. A glej ga zlomka, tekla je šele tretja minuta tekme, ko smo za hipec zamudili z blokado njihovega desnokrilnega igralca, močan in natančen nizek udarec v nasprotno vratnico in na »semaforju« je pisalo 1 :0. Trenutni šok, kajpak, a zmogel sem: »Fantje igrajmo!« In obrestovalo se je, še v isti minuti je Zdenko Cehnar po samostojnem prodoru in strelom pod prečko izenačil – 1 :1. Po petih minutah igre je bil rezultat 2 : 2.  V nadaljevanju se je razigral naš osrednji napadalec Boštjan Sakelšek, ki ga je z izkušenimi podajami oskrboval Esad Pirc. V enajsti minuti smo vodili s 2 :4,  hat trick je uspel prav Boštjanu Sakelšku. In kot ponavadi, ob malo ugodnejšem vodstvu spet nekaj popuščanja. Sledil je ponoven udarec MO RS – a. Dve minuti pred koncem je bilo 3 : 4.  Zadnja minuta se je vlekla kot večnost, a vendar smo doživeli zmago. Za ekipo MO RS-a sta zadela Mahmutovič dvakrat in Geršak. S tremi točkami v žepu pa ni kar tako, smo se hrabrili.

Približno čez dve uri smo ponovno nastopili. Nasproti nam je stala ekipa MO Celje, ki je v prvi tekmi gladko premagala ekipo zdravnikov. O tej tekmi mi je težko pisati. Kot ekipa smo v slabih treh minutah počili po šivih. Nezbranost obrambnih igralcev je botrovala kar trem zadetkom v uvodu tekme. Tudi zamenjave ter poskus igre z vratarjem ni uspel. Spomnil sem se na težke trenutke, ko je Nemčija  leta 2014 na svetovnem prvenstvu sesula Brazilijo z izjemno razliko, mislim, da je bilo 7:1. Nam, žal, tokrat ni uspel niti tolažilni, izgubili smo s številko palčkov, 7 : 0. Je že tako, ko pade morala, drugi slavijo. Hitro smo preboleli krizo, nismo je več omenjali. Usmerili smo se na tretjo tekmo turnirja, proti ekipi zdravnikov in skovali načrt.

Kljub začetni pobudi na igrišču, smo že v tretji minuti  prejeli prvi gol. V peti minuti pa nas je ponovno vrnil v igro Zdenko Cehnar. Tekma je bila enakovredna in nekako smo v tem ritmu nadaljevali. Po desetih minutah pa je po seriji dvojnih podaj Esadu Pircu iz bližine uspelo  ukaniti nasprotnega vratarja. »Imamo jih«, sem kipel in upal, da nam bo uspelo v finalu igrati za 3. mesto. In spet je v izdihljajih tekme počilo, žal na naši strani. V obetavnem napadu, ko bi lahko povišali rezultat na 1 : 3, smo izgubili žogo, njihov desnokrilni igralec pa je z močnim in natančnim strelom ukanil našega vratarja, ki mu tudi pri rezultatu s Celjani nismo imeli kaj očitati, celo nasprotno, ubranil je tudi nekaj »nemogočih«. Skratka, neodločen rezultat z zdravniki nas je umestil v boj za 5. mesto. V sicer enakovredni tekmi z MO Kranj smo potegnii »ta kratko«. Z golom Roberta Vesenjaka smo sicer povedli  že v prvi minuti, sreča pa nam tokrat ni bila naklonjena. Trikrat zadeti okvir vrat, je tudi  kakor v matematiki le  3 krat 0.

Turnir smo končali na 6. mestu, za nami sta se uvrstili ekipi MO RS in Logistične brigade SV.

Kot selektor lahko povzamem, da so fantje iz ekipe, ki jo včasih poimenujem »vijolični dream team«, v glavnem dali od sebe, kar so tokrat zmogli, tudi po letih so v povprečku starejši (glej fotko ekipe), sicer pa je vsekakor spoštovati znameniti rek Pierra de Coubertina: Važno je sodelovati, ne zmagati.  Zavedal sem se, da bo lanskoletno 2. mesto težko ubraniti. In za konec, prav nihče od igralcev se ni poškodoval, kar si je vselej le želeti. Čestitke organizatorju turnirja, tudi zmagovalcem in vsem ostalim, s katerimi smo podelili čudovit nogometni dan. Zahvala tudi poveljstvu 72. br SV in šoferju Mitji Grumu, ki nas je varno prevažal po poteh naše lepe dežele. Za koga? Za Slovenijo!!! Je pa treba delat!

Zapisal: 07.12.2017

Bruno Kremavc, stotnik, selektor ekipe ZSČ