| Obvestilo - Odbor za podelitev Glazerjevih nagrad je Glazerjevo nagrado za življenjsko delo za leto 2018 podelil akademskemu slikarju LUDVIKU PANDURJU |  |
Glazerjeve nagrade, poimenovane po slovenskem pesniku Janku Glazerju, ki je večino svojega ustvarjalnega življenja preživel v Mariboru, so priznanja Mestne občine Maribor za življenjsko delo ali za posamične vrhunske dosežke na področju kulture. Vsako leto se lahko podelijo Glazerjeva nagrada za življenjsko delo ter največ tri Glazerjeve listine za pomembne dosežke v krajšem časovnem obdobju ali za večletno delo pri posredovanju kulturnih vrednot in spodbujanju kulturnega življenja v Mestni občini Maribor.
Na razpis za Glazerjevo nagrado in Glazerjeve listine v letu 2018, ki je bil objavljen 16. oktobra 2017 in odprt do 18. decembra 2017, je prispelo 34 predlogov z 28 predlaganimi kandidati, od tega 23 kandidatov za Glazerjevo listino in 5 kandidatov za Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Strokovne komisije so opravile izbor ter Odboru za podelitev Glazerjevih nagrad posredovale v odločanje več predlogov. Ta je na svoji seji 7. marca 2018 izbral naslednje nagrajence:
Glazerjevo nagrado za življenjsko delo prejme v letu 2018 akademski slikar specialist Ludvik Pandur.
Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v zadnjih dveh letih prejmejo:
- Sabina Cvilak, operna solistka
- Vladimir Vlaškalić, dramski igralec
- Vito Žuraj, skladatelj
Podelitev Glazerjeve nagrade in Glazerjevih listin bo v sredo, 21. marca 2018, ob 18. uri v Minoritski cerkvi Lutkovnega gledališča Maribor.
Obrazložitev nagrajencev:
LUDVIK PANDUR – akademski slikar
Ludvik Pandur je brez dvoma ena osrednjih osebnosti mariborskega slikarstva v zadnji tretjini 20. in začetku 21. stoletja. Že več kot pet desetletij navdušuje širšo javnost z izjemnim slikarskim opusom. S širšim delovanjem kot pedagog, aktiven razstavljalec in intelektualec pa pomembno sooblikuje podobo mesta in jo dviguje na višjo kvalitetno raven. Opus Ludvika Pandurja je v celoti zavezan figuri in krajini, zaznamujeta pa ga umetnikova vehemenca v potezah in izražanje v barvah. Figuri se je zapisal že na začetku ustvarjalnega opusa, kot pripadnik mlade generacije, ki se je drznila upreti visokemu modernizmu. Zaradi poglobljenega študija le te, ga upravičeno lahko štejemo za enega najboljših poznavalcev figuralnega slikarstva. Sorodno bi lahko trdili tudi za “Pandurjevo” krajino- naravo. S študijo seže tudi v slikarsko tradicijo največjih mojstrov. Njegovo poznavanje slikarske tradicije je fascinantno, pogosto ga je prevzelo mistično vzdušje in barvna izraznost koloristov kot so bili Tizian, beneški ali florentinski manieristi ter slikarji evropskega severa, kot je bil Grünevald ali pa kasneje temperamentno špansko slikarstvo in abstraktni ekspresionizem povojnega New Yorka. Celoten opus je razdeljen v znane, redno razstavljene cikle, ki jih začasno opušča, nadaljuje, zaključuje in povezuje. Spomnimo se le nekaterih: v zgodnjem obdobju, takoj po akademiji so nastala “Omizja”, “Tržnice” in prvi cikli z daljših potovanj, “Španski cikel” in “Beneški cikel”, v katerih prevladuje figuralika, predvsem skupine. Pri tem so avtorja zanimali vrvež mest, življenje ulic, in nasplošno odnos med posameznikom in družbo. V okvir Pandurjeve novejše ustvarjalnosti v osemdesetih sodi več suksecivnih slikarskih ciklov z usmeritvijo v mitologijo. Velika in pomembna tema, ki traja več kot 15 let, h kateri se pogosto ponovno vrača. Večji cikli obravnavajo mitološke like bolj neposredno, od antične Grčije (Ovidove Metamorfoze; Tezej, Danaa, Narcis in Eho in morda najbolj priljubljena zgodba o nesrečnem paru Apolonu in Dafni), do sakralnega, tudi krščanskega sveta (Velikonočni cikel), sledijo Istrske in Pohorske bajke in severnjaški miti Gral, Parsifal. Slednjega lahko označimo tudi kot prelomnico, s katero se je pričela daljša svetlejša slikarska faza s cikli: Parki, Vrtovi in postameriški cikel Urbani parki. Drugi Španski – Iberski- ciklus je Pandur posvetil španskemu literatu Antoniu Machadu. Odpira povsem novo senzomotorično oranje po sliki z lopaticami in zračnimi zamahi. Nov cikel, ki povezuje figure in naravo v zadnjih dveh desetletjih, pa poudarja povsem novo prostorsko dimenzijo: Strukture lebdenja, Čas vrtnic, Lebdenje vrtnic, Lebdenje zaslonov vse do zadnje velike samostojne predstavitve iz cikla Izpovedi in preobrazbe. Ob koncu naj omenimo še serijo Avtoportretov. Avtoportret je podoba trenutka. V njem umetnik raziskuje žar svojega duha. Gre za odlične maloformatne, psihoanalitične, pretresljive in hkrati sproščene pripovedi o samem sebi. Pred gledalce se je postavil v številnih različicah, od abstrahiranih, komaj prepoznavnih podob do skoraj povsem realističnih odslikav vseh nadrobnosti na obrazu, ki odseva mnoge preizkušnje in čustveno močna doživetja. Danes, ko se digitalni avtoportreti- selfiji nasilno razraščajo v mrežnem sistemu, je postal avtoportret v klasičnem likovnem mediju redkost in dragocenost. S svojo slikarsko ustvarjalnostjo, grajeno z enovito kakovostno močjo, opus Ludvika Pandurja odstopa po kvaliteti v takšni meri, da se mu podeli Glazerjeva nagrada za življenjsko delo za leto 2018.
GLAZERJEVE LISTINE 2018
SABINA CVILAK – operna solistka
Umetniška pot slovenske sopranistke Sabine Cvilak je že od njenega rojstva tesno povezana z mestom Maribor, kjer je prejela prve glasbene impulze in izobrazbo, študij solopetja pa je nadaljevala v razredu prof. Annemarie Zeller na graški Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost, kjer je leta 2004 diplomirala z odliko. Od takrat redno nastopa bodisi kot koncertna ali operna solistka na uglednih mednarodnih koncertnih središčih in v številnih opernih hišah v Evropi, Ameriki in Aziji. Kljub mnogim poustvarjalnim uspehom v tujini pa so se nekatere najpomembnejše prelomnice v karieri mednarodne operne zvezde Sabine Cvilak zgodile prav na velikem odru Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je debitirala z vlogama Marguerite v Gounodevi veliki operi Faust in Fiordiligi v Mozartovi operi Così fan tutte. Med resnično vrhunskimi opernimi kreacijami v zadnjem obdobju velja izpostaviti njeno interpretacijo vloge Sestre Blanche v prvi slovenski uprizoritvi Poulencove opere Pogovori karmeličank;. V zadnjih dveh letih pa je z enako prepričljivo pevsko ekspresijo in igralsko intenzivnostjo pevka upodobila tudi vlogo sužnje Liù v Puccinijevi operi Turandot, boginjo Freio iz Wagnerjeve operne drame Rensko zlato, nazadnje pa je zablestela v naslovni vlogi Mimi iz Puccinijeve operne mojstrovine La bohème, ki jo je slovenska operna kritika označila kot pevkin antološki dosežek in doslej njeno največjo operno kreacijo. Sabina Cvilak je kot umetniška persona in operna solistka v slovenskem in mednarodnem prostoru svojevrsten unikum in se ji za operne kreacije v obdobju zadnjih dveh let podeli Glazerjeva listina za leto 2018.
VLADIMIR VLAŠKALIĆ – dramski igralec
Vladimir Vlaškalić sodi med nosilce repertoarja mariborske Drame. Odkar se je leta 2008 redno zaposlil v SNG Maribor, je postal nepogrešljivi igralec, ki ga režiserji stalno zasedajo v velike in umetniško zahtevne vloge. Vlaškalić zna oblikovati kompleksne dramske like, podaja jih s svojo značilno odrsko karizmo, v osebno obarvanem načinu igre, ki je poglobljen in natančen, hkrati pa je v njem pridih improvizacije z elementi performerstva, kar njegovim nastopom daje specifično odrsko privlačnost in svežino. Igralski naturel mu omogoča, da lahko enako uspešno igra tako v resnih dramskih žanrih kot v komedijah. Od decembra 2015 do decembra 2017 je Vladimir Vlaškalić nastopil v šestih uprizoritvah, v katerih je ustvaril več umetniško zrelih in polnokrvnih dramskih vlog iz sodobnega življenja in kompliciranih medčloveških odnosov, med katerimi posebej izstopajo: lik Grega v drami ameriškega dramatika Neila LaButa, Razlogi za srečo, v režiji Mateje Kokol; lik Johnnyja v uprizoritvi drame Simona Stephensona, Tisti občutek padanja, v režiji Janusza Kice, ki prikazuje zakulisno življenje rokovskega zvezdnika Paulu; kot strašljivi in nebogljeni mesar Peter Pajot je nastopil v uprizoritvi Strniševih Ljudožercev, v režiji Ivice Buljana; v zadnji uprizoritvi lanskega leta, komedije Bog masakra, Yasmine Reza, v režiji Ajde Valcl, pa je izoblikoval nepozabni lik zmedenega očeta in moža Michella. Za izjemen opus, ki se ga ne da spregledati, se za dramske vloge odigrane v obdobju zadnjih dveh let Vladimirju Vlaškaliću podeli Glazerjeva listina za leto 2018.
VITO ŽURAJ - skladatelj
Vito Žuraj je pri svojih 38 letih morda mednarodno najbolj uveljavljen slovenski skladatelj. V zadnjih dveh letih je dobil pozornost najeminentnejših svetovnih odrov in organizacij, naročila treh najpomembnejših svetovnih ansamblov za sodobno glasbo, številnih elitnih simfoničnih orkestrov ter je prejemnik mnogih odmevnih kulturnih nagrad. Njegova dela izvajajo vrhunski sestavi kot so New York Philharmonic, BBC Scottish Symphony Orchestra, Ensemble Modern, Ensemble intercontemporain in Klangforum Wien. Za priložnost ob 30. obletnici ustanove Kölner Philharmonie je leta 2016 napisal novo skladbo za dva orkestra in dva dirigenta. Leta 2017 je napisal novo simfonično skladbo za otvoritveno sezono nove Elbphilharmonie Hamburg ter v tej koncertni hiši dirigiral še lastni portretni koncert z Ensemble Modern. Istega leta je od Berlinske filharmonije prejel prestižno skladateljsko nagrado Claudia Abbada, ki obsega naročilo novega dela za turnejo v Berlinu, Parizu in Lucernu. Vito Žuraj pa ni samo pomemben ambasador naše ustvarjalnosti v svetu. Deluje tudi v domačem okolju, kjer med drugim umetniško sokreira Glasbeni cikel na gradu Rače. Kot profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na ljubljanski Akademiji za glasbo pa svoje znanje prenaša tudi na mlajše generacije. Ker gre za izjemen kulturni in umetniški fenomen, za katerega verjamemo, da s svojimi glasbenimi dosežki še sploh ni dosegel vrhunca svojega ustvarjanja, se Vitu Žuraju za kulturne stvaritve na področju sodobne glasbe v obdobju zadnjih dveh let podeli Glazerjeva listina za leto 2018.
Zdenka Križanič, l.r.
predsednica Odbora za podelitev Glazerjevih nagrad
|  |