Tesna povezanost narave in vode nam daje veliko možnosti za razmišljanje o tej temi.

Vendar je letošnja tema usmerjena predvsem v prepoznavanju naravnih rešitev ohranjanja kakovosti in količine vode in kako je te rešitve mogoče upoštevati pri politiki in praksi upravljanja z vodami.

Obnavljanje gozdov, travnikov in naravnih mokrišč, ponovno ustvarjanje rečnih rokavov in poplavnih ravnic, ohranjanje vegetacije vzdolž vodotokov, vse to je le nekaj primerov učinkovitih naravnih rešitev. Vse to kar narava sama uporabi, da ustvarja ekosistemsko ravnovesje in ohranja biotsko raznovrstnost.

Dejstvo je, da so gozdovi, travniki in mokrišča naravni filtri vode, hkrati zmanjšujejo erozijo in zmanjšujejo hudourniško udejstvovanje vode in s tem večjo možnost postopnega pronicanja vode v pozemne zaloge.

V svetovnem merilu so predstavljene naslednje pomembnejše naravne rešitve ohranjanja voda:

- ohranjanje mokrišč in vzpostavljanje urbanih mokrišč, kot naravnih zadrževalnikov vode,

- preprečevanje in krčenja travišč in gozdov, obnova krajine,

- ohranjanja obrežne zarasti, ki ločujejo kmetijske površine od vodotoka, kar preprečuje izpiranje snovi neposredno v vode,

- ohranjanje poplavnih ravnic in rokavov za preprečitev poplav zaradi podnebnih sprememb,

- vračanje prečiščenih odpadnih voda za ponovno uporabo,

- uporaba deževnice in izgradnja zadrževalnikov za zalivanje in namakanje,

- uporaba zelenih streh in sten, ki so pomembni zadrževalniki vode in vplivajo na lokalno klimo in ne nazadnje

- zmanjševanje rabe vode.

Vse našteto pa ne bo imelo učinka, če človek pri svojem udejstvovanju ne bo upošteval naravnih zakonitosti in se bo oddaljeval od narave. Ko govorimo o usodnem onesnaženju narave, se moramo zavedati, da je človek sam najprej in najbolj ogrožen, ne le v svoji kulturni rasti, temveč obenem v svoji eksistenci.