Letošnji prejemniki Glazerjevih nagrad

Obrazložitve.

Glazerjevo nagrado prejme

TONE PARTLJIČ

za življenjsko delo na področju pisateljskega in kulturnega ustvarjanja.

Tone Partljič je leta 2005 dopolnil petinšestdeset let svojega življenja in je že štiri desetletja prisoten v mariborskem in slovenskem kulturnem ustvarjanju kot pisatelj, komediograf, televizijski in filmski scenarist, dramaturg, mladinski pisatelj, kulturni delavec in poslanec v Državnem zboru.

Najbolj znan je seveda kot avtor več kot petindvajset uprizorjenih komedij v vseh slovenskih gledališčih in več kot dvajsetih gledališčih nekdanje Jugoslavije. Med najbolj popularne lahko štejemo prav komedije, ki so doživele krstno izvedbo v Drami SNG Maribor kot Ščuke pa ni, Ščuke pa ne, Moj ata socialisti kulak, Čaj za dve itd. Nič manj popularne pa niso bile Štajerc v Ljubljani, Politika, bolezen mojo ali Gospa poslančeva… Več kot 300 ponovitev pa je doživela tudi njegova monokomedija Čistilka Marija.

Partljičeve komedije odlikuje družbena kritičnost, razumevajoč odnos do človeških napak, sproščen dialog, ki je večkrat narečno štajersko determiniran in spretna ter aktualna izbira teme. Vseskozi je prisoten tudi pogum, ki se ne ustavlja pred političnimi ali drugimi avtoritetami… Partljič je nedvomno eden najuspešnejših in najbolj znanih slovenskih komediografov. Za svoje komedije je prejel nagrado Prešernovega sklada in Sterijinovega pozorja v Novem Sadu. Iste lastnosti imajo njegove televizijske igre in filmski scenariji, recimo Mama, umrla stop, Silvestrska sprava, Vdovstvo Karoline Žašler itd.

Vendar literarni strokovnjaki, ki uvrščajo pisatelja Partljiča vse več v osnovnošolske in srednješolske učbenike, opozarjajo tudi na Partljičevo prozno delo, zlasti na neke vrste »trilogijo« romanov Pri Mariji snežni zvoni, Starec za plotom in Grob pri Mariji Snežni.

Klasik sodobne mladinske književnosti je postal s črticami, zbranimi v knjigi Hotel sem prijeti sonce, ki je doslej izšla že petkrat in za katero je dobil Levstikovo nagrado. Njej se pridružujejo še Dupleška mornarica, Maša in Tjaša in Slišal sem, kako trava rase… Seveda pa se tudi v prozi ni izneveril humorju in satiri. Med štirimi knjigami humoresk in dveh satiričnih romanih je potrebno omeniti vsaj roman Kampanja in svojevrsten portret Maribora in Mariborčanov v knjigi Golaž, reka in mostovi…

Tone Partljič pa je pomemben tudi kot delavec na področju kulturnega delovanja in organiziranja, saj je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev. Prav čas njegovega mandata in njegovo delovanje v osemdesetih letih štejejo tudi pisatelji za prve lastovke slovenske pomladi. Kasneje je bil več mandatov predsednik Bralne značke Slovenije, ki je v času njegovega vodenja doživela nov razcvet in smisel. Pri največjem slovenskem gledališkem festivalu Borštnikovo srečanje deluje že dobrih 35 let, od tega zadnji dve let kot predsednik sveta Borštnikovega srečanja. Vsa leta je sodeloval tudi s slovenskimi gledališkimi ljubitelji, več kot 25 let pa je z ženo vodil dramski krožek na Osnovni šoli Bratov Polančičev.

Partljiča vseskozi odlikuje vedrina, pozitivna energija in ustvarjalni nemir.

Glazerjevo listino prejmejo:

ANTON BOGOV

za vlogi »Johna« v baletu »Grk Zorba« in »Siegfrieda« v baletu
»Labodje jezero«.

Anton Bogov se je rodil v Omsku (Rusija) in je že v rani mladosti pokazal osupljivo nadarjenost in izjemno odrsko »karizmo«, saj je že za časa šolanja v Alma Ati z velikim uspehom nastopal na šolskih produkcijah in gledaliških predstavah v tamkajšnjem gledališču. Član baleta SNG Maribor je postal leta 1994, že leta 1996 je postal solist in tako prvak baleta SNG Maribor.

Njegov repertoar obsega skoraj vse najpomembnejše in tehnično ter interpretacijsko najzahtevnejše vloge v baletih, kot so: Giselle, Labodje jezero, Navihanka, Don Kihot, Romeo in Julija, Šeherezada, Carmen, Spartak, Coppelia, Bajadera, Hrestač, Trnuljčica in druge. Postal je nosilec repertoarja klasičnega baleta mariborskega pa tudi ljubljanskega gledališča, ob tem pa je reden in težko pričakovani gost številnih drugih gledališč po Evropi in širše. Tako nastopa v Operi v Gradcu v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, v Narodnem gledališču v Splitu, v Narodnem gledališču v Pragi, ter gledališčih v Toulonu, Bregenzu, Bukarešti, Osaki, Atlanti ipd.

Velike in mednarodno odmevne in priznane uspehe niza Bogov tudi na številnih mednarodnih baletnih tekmovanjih. Tako je osvojil nagrade v Sloveniji, Koreji, na Madžarskem, v Bolgariji, na Japonskem, v Luxemburgu, na Kitajskem in drugod. Slovenski plesni strokovnjaki so Antona Bogova nagradili leta 2003 s strokovno nagrado Lydie Wisiakove za vlogo Solorja v Bajaderi. V obrazložitvi so med drugim zapisali: »Pred skoraj desetimi leti je mariborski balet dobil mladega plesalca, ki se je s časom dokazal kot fenomen na slovenskih odrih in se razvil v nesporno najboljšega baletnega plesalca v tem delu Evrope«.

V sezonah 2004/2005 in 2005/2006 je Anton Bogov v mariborskem gledališču ustvaril dve izjemni plesni kreaciji, ki s svojo raznolikostjo in kontrastnostjo samo še potrjujeta širok razpon umetniške moči Antona Bogova. V uspešnici sodobnega baleta Grk Zorba, ki velja za najuspešnejši balet 20. stoletja, je Anton Bogov upodobil lik Johna, v klasičnem baletu Labodje jezero pa vlogo princa Siegfrieda. Obe vlogi, kakorkoli raznovrstni in celo neprimerljivi vlogi, druži eno: »vrhunska tehnično brezhibna in umetniško dovršena izvedba«. Bogov je z vlogama dokazal umetniško zrelost in redko videno umetniško stabilnost.

Našteto nesporno dokazuje, da ima mariborski in slovenski balet v Antonu Bogovu zrelega, karizmatičnega plesalca svetovnega formata, ki s svojo osupljivo plesno prisotnostjo in s svojimi umetniškimi »bravurami« bogati in inspirira slovenski baletni prostor.
Glazerjevo listino prejme

BORUT GOMBAČ

za izjemne dosežke na področju mladinske književnosti.


Borut Gombač se je rodil leta 1962 v Mariboru, kjer tudi živi in je zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Vse od začetkov Slovenskih dnevov knjige je eden od pomembnejših organizatorjev te prireditve v Mariboru.

V njegovem literarnem ustvarjanju so zastopane vse tri književne vrste, lirika, epika in dramatika, piše kratke zgodbe, pravljice, pesmi, besedila za songe, radijske in lutkovne igre. V letu 2003 je izdal pesniško zbirko za odrasle Razblinjene dlani, istega leta pa je glasbena skupina Cantorama izdala zgoščenko z naslovom Razpljuskane šipe, za katero je Gombač napisal besedila. Med mladinskimi deli velja omeniti pesniški zbirki Največji časopis na svetu (1993) ter Prostorček in minutka (1997).

Njegove pravljice so bile večkrat nagrajene na natečajih Radia Slovenija, lutkovna igra Kdo je navil rumeno budilko pa na slovenskem lutkovnem festivalu Klemenčičevi dnevi.

Zbirka desetih pravljic Velike oči male budilke, ki je bila izdana pri Založbi Aristej leta 2004, je avtorju prinesla dve nominaciji za najpomembnejši nagradi na področju mladinske književnosti na Slovenskem, in sicer nominacija za desetnico (nagrado podeljuje mladinska sekcija pri Društvu slovenskih pisateljev) in večernico (vseslovenska nagrada za izvirno leposlovje).

Po pravljici Rojstni dan iz omenjene zbirke je nastala tudi lutkovna igra, ki jo je v lanski sezoni izvedlo Lutkovno gledališče Maribor. Velike oči male budilke je knjiga, v kateri je vse mogoče, saj so meje med realnim in fantastičnim zabrisane. Večinoma prvoosebni pripovedovalec, deček, skozi pravljice razkriva dogodivščine in želje iz otroškega sveta. Pri tem je močno opazno poigravanje z velikostjo in debelino črk ter razporeditev besedila, tako daje knjiga tudi močan vizualni vtis.

Pravilna je trditev, da je kvaliteta sodobnih urbanih avtorskih pravljic Boruta Gombača nesporna.


BOJAN LABOVIČ

za scenarij in režijo dokumentarnega televizijskega filma »Mariborska dvorišča«.

Bojan Labovič rad izbira tematike, ki odpirajo pogled v človekov družbeni in duhovni svet. V vsakem svojem filmu ustvari, s pogledom polnim empatije, tople človeške like in s pomočjo medija prenese ta pogled tudi gledalcem.

Film Mariborska dvorišča je nastal v produkciji Televizije Slovenija, po istoimenski etnološki monografiji Jerneje Ferlež. Pripovedni okvir filma predstavlja čas od jutra do večera. Vsebina filma je nekakšna geneza bivalne kulture v starem Mariboru. Gledalcem odgovarja na vprašanja kaj vse se skriva za fasadami hiš in kakšno je bilo življenje v preteklosti. Gledalec lahko nekajkrat primerja žive posnetke sodobnega okolja s fotografijami istega okolja v preteklosti. Na posnetkih je veliko Mariborčank in Mariborčanov in njihovih izjav ter sugestivnih detajlov.

Film je grajen tako, da več kaže kot govori in gledalcev ne utruja s strokovnimi podrobnostmi. V filmu je prikazanih veliko obrtnikov, npr. poštar, dimnikar, urar, čevljar, krznarka, fotograf, krojač, šivilja, zeliščarka, v njihovem delovnem okolju.

V filmu je režiser osebe uporabil kot žive ostanke preteklega načina dela in življenja, kar predstavlja enega od stebrov filmske naracije. Njihov nastop popestri dogajanje in ga mestoma naredi celo zabavnega.

Mariborska dvorišča niso etnografski film v pravem pomenu besede, temveč dokumentarec s prvinami fikcijskega filma na eni in z velikim vložkom etnoloških podatkov na drugi strani. Problematika monografije je predstavljena na kakovosten dokumentarističen način z estetskim avtorskim presežkom. S tem filmom je Maribor dobil spomenik meščanski bivalni kulturi polpreteklega časa.