Mariborski otok (v nadaljevanju Otok) v strugi reke Drave pod elektrarno je nastal na v Sloveniji edinstven način na temelju iz marinskih laporjev s sekundarnim nanosom rečnih sedimentov. Je reliktno rastišče številnih redkih rastlin in tudi značilne vegetacije širše okolice. V združbi se mešajo zlasti naplavljeni alpski elementi s subpanonskimi elementi. Zavarovan je že od leta 1951 in ima danes naslednje naravovarstvene statuse:
- geomorfološki in botanični naravni spomenik (Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju občine Maribor, MUV, št. 17/92),
- naravna vrednota državnega pomena (Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, Ur.l. RS št. 111/2004),
- leži znotraj ekološko pomembnega območja Zgornja Drava (id.št. 44300) (Uredba o ekološko pomembnih območjih, Ur.l. RS, št. 48/04),
- leži znotraj območja Natura 2000 - SPA Drava (id.št. SI5000011) (Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih natura 2000), Ur.l. RS, št. 49/04).
Mariborski otok je izjemnega pomena tudi za vodooskrbni sistem severovzhodne Slovenije, saj je na njem največje črpališče podtalnice - pitne vode Mariborskega vodovoda. Kapaciteta tega vodnega vira je 760 l/s in je dejansko nepogrešljiv za varno oskrbo s pitno vodo.
Območje otoka je na podlagi državnega predpisa - Uredbe o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov Ruš, Vrbanskega platoja, Limbuške dobrave in Dravskega polja (Ur. l. RS, št. 24/07) opredeljeno kot območje zajetij (VVO 0) ter najožje vodovarstveno območje (VVO 1), z najstrožjim režimom varovanja zalog pitne vode.
Na Mariborskem otoku sta bili v 80 letih opravljeni dve raziskovalni nalogi in sicer:
- Vegetacijska in floristična analiza Mariborskega otoka, mag. Andrej Seliškar, SAZU, Ljubljana, 1985 in
- Popis ptic na Mariborskem otoku, Franc Bračko, DOPPS, 1991.
Zaradi številnih spremembam, ki so se dogodile na Mariborskem otoku v zadnjih desetletjih (nasip in zaraščanje valobrana, zamuljanje, propad nekaterih velikih bukev v zahodnem delu otoka itd.), je bilo potrebno omenjene raziskovalne naloge v smislu monitoringa in ugotavljanja sprememb ter izvedbe popisov in raziskav na novonastalih površinah (valobran, plitvine) ponoviti. Tako je MOM - Sektor za varstvo okolja in ohranjanje narave v jeseni 2008 naročil študijo, katere cilj je bil pridobiti aktualne podatke o rastlinstvu in pticah na Otoku. Namen takšnega pridobivanja podatkov o Otoku je poglabljanje vedenja o naravi otoka in kvalitetnejši udeležbi v naravovarstvenih prizadevanjih v zvezi z ohranitvijo kvalitet Mariborskega otoka. Prav tako bodo novo pridobljeni podatki služili kot naravovarstvena podlaga za predvidene nove posege, ki se v bližnji prihodnosti načrtujejo na območju Otoka.
V okviru aktualne naloge je bila opravljena floristična in vegetacijska analiza Mariborskega otoka in primerjava novih podatkov z izsledki prejšnjih nalog. Območje obdelave je bilo razširjeno na novo nasute dele otoka (valobran) in muljaste nanose.
Opravljen je bil tudi popis ptic na Otoku in primerjava novih podatkov z izsledki prejšnje raziskave. Območje obdelave je celoten Otok ter reka Drava med elektrarno in Koblarjevim zalivom (vodne ptice).
Zaradi narave naloge (potrebno je bilo spremljanje vsaj eno leto, vse letne čase), je bila naloga zaključena v jeseni 2009.
Rezultati naloge kažejo naslednje:
Popis ptic:
Ugotovljenih je bilo 66 različnih vrst ptic, 29 vrst jih na otoku gnezdi, 37 vrst je negnezdilk z različnim statusom: preletniki, prezimovalci ter vrste, ki gnezdijo v širši okolici, občasno pa so opazne tudi na Otoku. Nominalno se je število gnezdilcev iz leta 1991 zmanjšalo za dve vrsti. In sicer na otoku ne gnezdi več navadna postovka, lesna sova, carar, menišček in grilček. Na novo pa gnezdijo turška grlice, belovrati muhar, dlesk in kobilar.
Zavarovana gnezdilca po Habitatni direktivi, katerih obstoj ter njihov življenjski habitat se ne sme uničevati, sta belovrati muhar ter kratkoprsti plezalček.
Floristična in vegetacijska analiza Otoka:
Kot je v predhodnih poročilih o rastlinstvu Mariborskega otoka ugotovil že Seliškar, gre za majhno, a izredno heterogeno območje. Njegova pestrost in vrste so znane že iz zgodnjega obdobja raziskovanja rastlinstva v okolici Maribora. V preteklosti je bilo popisanih okrog 270 različnih rastlinskih vrst, v okviru pričujočega dela pa se je seznam znanih vrst povzpel kar na 336. Seveda se ta seznam dopolnjuje z vsakim novim popisom, kar pomeni, da se bo tudi pričujoči čez leta še izpopolnil. Vse kaže na to, kako privlačen je Otok za rastline.
Večina opisanih vrst pripada srednjeevropski florni regiji, je pa tudi nekaj kozmopolitskih, paleotropskih, ilirskih, evrazijskih in celo submediteranskih elementov. Pojavljanju različnih rastlinskih elementov seveda pogojujejo ekološki dejavniki, kot so kamninska podlaga, vlažnost tal, podnebje.
Med bolj pomembnimi za to območje so t.i. ilirske (ilirikoidne) vrste, ki še posebej izstopajo v gozdni zeliščni plasti. Gre za kontingent vrst, značilnih za termofilne bazifilne bukove gozdove ilirske province. Ker se Otok nahaja zunaj t.i. Hayekove črte, ki označuje strnjen areal omenjenih vrst, je njihovo pojavljanje na Otoku iz biogeografskega vidika zelo zanimivo. Teh vrst je na Otoku kar nekaj, k čemer pripomore že omenjena geološka sestava, ki vsebuje dovolj apnenčaste (bazične) komponente. Na Otoku smo do sedaj popisali naslednje ilirske elemente (ti so posebej označeni tudi v preglednem delu, in sicer z oznako Ilir):
- trilistna vetrnica (Aneomone trifolia),
- navadni jetrnik (Hepatica nobilis),
- navadno tevje (Hacquetia epipactis),
- deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos),
- navadna ciklama (Cyclamen purpurascens),
- velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala),
- navadna smrdljivka (Aposeris foetida),
- pasji zob (Erythronium dens-canis).
Posebej zanimivo je pojavljanje tevja tako daleč na severu, saj so nahajališča proti severu in vzhodu prava redkost. Na Otoku je tudi bogato nahajališče zimske preslice (Equisetum hyemale), ki jo v gostih in strnjenih sestojih lahko najdemo v vsej gozdni podrasti. Sicer vrsta ni posebej ogrožena, se pa v tako gostih populacijah pojavlja zelo redko.
Otok pa je skrival še en botanični zaklad. Otok je namreč eno od historičnih nahajališč za gozdno vetrnico (Anemone sylvestris), ki je v preteklosti imela v mariborski okolici svoja edina slovenska nahajališča. Vendar je že pred mnogimi desetletji izumrla, po 2. sv. vojni ni več podatkov o njej. Vrsta je tudi v evropskem merilu močno ogrožena.
Otok nima ugodnih razmer za razvoj mokrišč, saj so obale relativno strme, kamnite oz. skalnate, teren pa je dvignjen in praviloma nepoplavljen. Kljub temu pa se pojavljajo določene vrste z mokriščnim značajem. To so predvsem različne vrbe (Salix purpurea, S. caprea, S. cinerea, S. alba, S. triandra), nekatere vrste ostričevk (npr. Carex elata) in trav (npr. Phragmites australis, Phalaris arundinacea, Deschampsia cespitosa), visokih steblik (Filipendula ulmaria, Lythrum salicaria, Lycopus europaeus, Mentha aquatica, Myosoton aquaticum, Valeriana officinalis), ter drevesnih vrst (Alnus glutinosa, A. incana, Fraxinus excelsior).
Čeprav je Otok območje predvsem naravne vegetacije, pa se stalno ali prehodno pojavlja kar nekaj ruderalnih vrst. To so tiste, ki uspevajo na motenih in prehodnih rastiščih, kjer je veliko dušika v tleh. Teh vrst na otoku niti ni tako malo. Poleg klasičnih vrst kot so npr. dvoletni svetlin (Oenothera biennis), toga zajčja deteljica (Oxalis fontana), kanadska (Solidago canadensis) in orjaška zlata rozga (S. gigantea) ter deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata), je novo nastalo prodišče na severnem delu otoka postalo habitat za večjo populacijo metuljnika oz. Davidove budleje (Buddleja davidii). Ta je bil, zanimivo, opažen že leta 1992, ko še sedanjega prodišča ni bilo. Kreiranje novega, odprtega habitata je samo še povečalo njegovo širjenje, tako da so sedanji grmi visoki že po nekaj metrov in uspešno konkurirajo vrbam. Prodor invazivnih tujerodnih vrst na prodišče in v notranjost Otoka je za avtohtono rastlinje skrajno nevarno in predstavlja resen problem za biodiverziteto. Te vrste so skrajno konkurenčne, imajo zelo dobre strategije razmnoževanja in tvorijo goste, monokulturne sestoje. Mednje sodijo žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), japonski dresnik (Fallopia japonica), že omenjeni rudbekija in budleja, pa tudi robinija (Robinia pseudacacia), ki izpodriva avtohtone drevesne vrste in zavira pomlajevanje primarnega gozda. Proti takim vrstam bi bilo potrebno izdelati določeno strategijo preprečevanja širitve in ponovne naselitve.
Otok je prava zakladnica lesnih vrst. Na tako majhnem območju uspeva več deset lesnih vrst, med njimi takšne, ki jih nikoli ne bi pričakovali skupaj (nevtrofilne, bazifilne, acidofilne vrste rastejo tesno skupaj). To je poseben fenomen in dodana vrednost narave Otoka. Sicer nobena vrsta ne sodi med posebnosti in redkosti, razen morda pojavljanje malega jesna (Fraxinus ornus) na južnejšem delu otoka, ki je izključno termofilna vrsta, nahaja pa se sredi mezofilnega sestoja, vendar je njihova sestava sama po sebi zanimivost in učni objekt.
Otok se ponaša tudi z vrstami, ki so uvrščene na Rdeči seznam ali pa so zavarovane. Kot smo že omenili žal med njimi ni več gozdne vetrnice po kateri je Otok tudi zaslovel in velja za izumrlo vrsto (Ex). Med vrstami, ki so bodisi redke, ranljive, izumrle ali kakorkoli drugače ogrožene, smo popisali naslednje:
- pisana preslica (Equisetum variegatum), ki velja za ranljivo vrsto (V),
- travniška preslica (Equisetum pratense), ki velja za redko vrsto (R),
- divja vetrnica (Anemone sylvestris), ki velja za izumrlo vrsto (Ex),
- vodna kislica (Rumex aquaticus), ki velja za ranljivo vrsto (V),
- pasji zob (Erythronium dens-canis), ki velja za ranljivo vrsto (V),
- brstična lilija (Lilium bulbiferum), ki velja za ranljivo vrsto (V),
- dolgolistna naglavka (Cephalanthera longifolia), ki velja za ranljivo vrsto (V).
Popisane pa so bile tudi zanimivejše vrste, ki jih morda na Otoku sploh ne bi pričakovali oz. se pojavljajo v precej drugačnih habitatih. Take so npr. mala srakonja (Digitaria ischaemum), avstrijski silj (Peucedanum austriacum), brsteča haljica (Petrorhagia prolifera), pisana vilovina (Sesleria caerulea), krilata črnobina (Scrophularia umbrosa), ozkočeladasta preobjeda (Aconitum lycoctonum subs. vulparia) ter precej redka divja trta (Vitis sylvestris).
Na podlagi strokovnih poročil:
o Popis ptic Mariborskega Otoka in primerjalna študija, Franc Janžekovič, 2009
o Floristična in vegetacijska analiza Mariborskega otoka, Mitja Kaligarič, Branko Bakan, 2009
pripravila:
Brigita Čanč, univ.dipl.inž., spec.
vodja Sektorja za varstvo okolja in ohranjanje narave