Postavitev spominskega obeležja v spomin zavezniškim vojnim ujetnikom druge svetovne vojne

Mestna občina Maribor je v spomin zavezniškim vojnim ujetnikom druge svetovne vojne v nemškem ujetniškem taborišču Stalag XVIII D postavila spominsko obeležje na lokaciji takratnega taborišča v Melju. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk.

Spominsko obeležje v Melju postavlja Mestna občina Maribor v spomin vsem ljudem, ki so zaradi vojne, vojnih grozot in nečloveškega ravnanja tukaj sklenili svojo življenjsko pot.

Več fotografij s slovesnosti si lahko ogledate v fotogaleriji.

Med drugo svetovno vojno je bil kompleks opuščenega carinskega skladišča ob Einspilerjevi ulici in območje nekdanje jugoslovanske vojašnice v Melju veliko nemško ujetniško taborišče. Nemški okupator ga je poimenoval Stalag XVIII D (sprva Stalag 306). V dokumentih nemške vrhovne komande se prvič omenja 1. junija 1941, ko je bilo v taborišču 4.046 vojnih ujetnikov, med njimi je bilo 3.838 Jugoslovanov in 208 Britancev. Zadnjič se Stalag XVIII D kot samostojno ujetniško taborišče pojavlja 1. oktobra 1942 z 11.444 ujetniki. Med ujetniki je bilo 6.180 Francozov, 2.812 Britancev, 2 Jugoslovana in 2.450 sovjetskih – ruskih vojnih ujetnikov. Po kapitulaciji fašistične Italije so od jeseni 1943 v Maribor pričeli prihajati tudi italijanski vojni ujetniki. Do konca vojne leta 1945 je bil ujetniški taboriščni kompleks v Mariboru podružnica Stalaga XVIII A iz avstrijskega Wolfsberga.

Predstavniki Mednarodnega Rdečega križa so ujetniško taborišče v Mariboru prvič obiskali avgusta, drugič pa oktobra 1941 in ga ocenili kot skrajno neprimernega, predvsem zaradi higienskih in bivalnih razmer ter premajhne kuhinje. Za več kot 10.000 vojnih ujetnikov so skrbeli le trije zdravniki.

Od septembra do konca decembra 1941 so nacisti v mariborsko ujetniško taborišče pripeljali 5.192 sovjetskih ujetnikov in jih namestili v carinskem skladišču. Razmere v katerih so morali živeti sovjetski vojni ujetniki v Mariboru se po grozovitosti niso prav nič razlikovale od razmer v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih. Bili so sestradani. Stražarji, razen redkih izjem, so jih sadistično pretepali. Baje da so jih tudi v Mariboru sredi najhujše zime polivali z mrzlo vodo. Vsako noč so množično umirali. Zaradi nemogočih bivalnih razmer, spali so na golih tleh, pomanjkanja sanitarij, izčrpanosti in podhranjenosti, je med njimi izbruhnila epidemija tifusa. Večina jih je v hudi zimi 1941/42 v nečloveških razmerah umrla. Komanda ujetniškega taborišča je določila francoske in britanske vojne ujetnike, da so preminule sprva prenašali v velike skupinske grobove, izkopane v neposredni bližini taborišča. Kot se spominja britanski vojni ujetnik, Avstralec Ralph Churches, so jih v grobove pod Stolnim vrhom prinesli nekaj sto, morda celo tisoč.

Zaradi množičnega umiranja so jih nato začeli z vozovi dnevno voziti na osrednje mariborsko pokopališče na Pobrežju. Takratni direktor pokopališča se je po vojni spominjal:»Nekega dne jeseni 1941 je prišel k meni nek Nemec in vprašal, kam naj pokopljejo svoje pse. … Šele naknadno sem razumel, da gre za ruske ujetnike. Oni so predlagali, da bi jih zmetali kar v gramoznico za pokopališčem. To bi jim bilo ugajalo, ker bi potem luknjo zasipali in bi nihče ne vedel za njihov zločin. Vendar sem zmagal s svojim predlogom. Nakladali in pokopavali so jih francoski vojni ujetniki. Sproti so kopali dolge kanale in metali ujetnike vanje. Bilo pa je mrličev toliko, da jih niso mogli sproti pokopati in so delali zelo površno.«

Letos mineva sedemdeset let od teh strašnih dogodkov. Tisoče Slovencev je nemški okupator leta 1941 pregnal iz njihovih domov v tuje kraje. Samo iz meljske vojašnice v Mariboru je med 7. junijem in 26. julijem 1941 odpeljalo 26 transportov z 10.541 slovenskimi izgnanci v Srbijo, v Bosno in na Hrvaško. V koncentracijska taborišča Mauthausen, Dachau in druga so iz Maribora odpeljali prvi transporti s slovenskimi domoljubi. Za zidovi sodnih zaporov je nemški okupator pričel s streljanjem talcev. Na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru je nemški okupator ustrelil šesto devetinosemdeset talcev. Meljska vojašnica s kompleksom opuščenega carinskega skladišča v Mariboru je postala veliko ujetniško taborišče.

Pripravila:

Mira Grašič

Muzej narodne osvoboditve Maribor